abaut det end adr

Podstrešje bi kot prvo rado čestitalo našim delodajalcem nad uspehom našega tednika ob največji obletnici Blogorole do sedaj. Eno leto je že mimo, kar ja na dan prišla prva številka tega, kot so na začetku omenjali, čisto državljanskega glasila. In tako je tednik kmalu storil eno izmed pametnejših potez ter k sodelovanju povabil Podstrešje ter v celoti začel slediti temu, da nudi svojim bralcem kvaliteto brez primere. Vse skupaj pa se je proslavilo prejšnji teden v enem izmed ljubljanskih lokalov, kjer se je nagnetla skupina prisrčnih blogerjev in bralcev iz celotne Slovenije. To, da je bilo vse skupaj bolj žalostno, ne bomo posebej poudarjali – a zastonj alkoholu še nikoli nismo rekli ne. Tako smo tudi sami, no, jaz in Toni, obiskali takoimenovani disko žur in kmalu zapustili prizorišče, saj je živozelenih napitkov zmanjkalo kmalu po polnoči …

Začuda pa smo ugotovili, da je bilo tam celo nekaj deklet in celo nekaj takih, ki so bile visokorasle in vnebogajme celo vitke. Stvar nas je resnično šokirala in moramo reči, da vsa dekleta za računalniki mogoče res niso debela prevarantska bitja, katerih edina živa družba so psi, mačke ali konji. In ni je hujše stvari, kot ženske, ki so jim všeč konji. Ta trditev je končne in ne potrebuje razlage – tako pač je.

In tako se je začel december in z njim mesec dolgo stanje opitosti in rajanja. Že v prejšnji številki smo nekaj omenjali, kako nam je v bistvu vseeno za vse in kako nam gre to vzdušje zelo na jetra, a vseeno pa je tukaj ena zelo pozitivna stvar – to je alkohol. Alkohol decembra postane splošno odobren in nič ni čudnega, če je sosed pijan že ob 2h popoldne, kar se skozi leto resda tudi zgodi, a decembra se stvar lahko ponovi skoraj vsak drug dan vse do januarja in potem ponovno čakanje do konca leta, da se stvar ponovi.

Kaj naj sploh dodamo – nevarnost nas čaka pred vrati in sami jo moramo zagrabiti za rokav ter jo odsloviti, tako kot vsako debelo dekle, ki nas poskuša ogovoriti. Saj veste, kaj pravijo – raje golob kot debel golob. Mi se bomo vrnili k brezskrbnosti, vi pa le ven in izkoristite vsako priložnost, da se ga karseda močneje, in delajte neumnosti, saj vam ne bo nikakor žal.

fuj in fej

Tako, drago občestvo, le še nekaj dni nas loči od enega izmed najbolj aktivnih mesecev v letu.
Mesec, ko se je treba spomniti na vse bližnje, za katere nam ni niti najmanj mar. Mesec, ko nas vsepovsod posiljujejo z ”vzdušjem” božiča in novega leta. Že nekaj časa je tako povsod slišati ‘ja kam pa letos za novo leto?”, ”a kr nikamor ne greš al kaj?” in podobne nepotrebne stavčne strukture, ki nam, podstrešnikom izjemno parajo živce in načenjajo mirnost ter zbranost.
Ali je resnično tako potrebno, da se preskok koledarskega starega v novo leto proslavi z nekim prisiljenim dejanjem, ki največkrat zahteva odhod v tuja mesta, kjer se priključiš masi ljudi z istim ciljem. Ciljem, da se je treba v eni noči karseda najhuje naliti z alkoholom se ubadati z gužvo in na koncu za vse skupaj odšteti še veliko preveč denarja?! Sami smo mnenja, da se je alkoholu in drugim hudičevim dobrotam treba predajati vedno, ko je čas zato in nikakor že mesec ali dva vnaprej razmišljati, kje in s kom. Čas decembra pa prinese še druge negativne stvari – božič in vse kar s tem pride. Edino, kar je pozitivno, so stojnice, a kaj, ko je kuhano vino samo voda s klinčki za veliko preveč evrov. Če za isti denar dobite veliko pivo, ne razmišljajte! O sami stvari ne bomo več izgubljali besed, radi bi vam samo rekli, da bomo sami čas preživeli karseda čudni in ne bomo nikakor in v nobenem pogledu skrbeli ali negovali božičnega vzdušja. Zakaj, se morebiti sprašujete?! Zato, ker je vse skupaj laž!
Ker božiček ni Finec, ker je dedek mraz komunistični konstrukt, ker Jezus ni belec, Marija ni bila devica in ker spet ne bo snega! In kako naj bomo v vsej tej farsi nasmejani? Kako lahko malemu otroku lažemo v že tako krutem svetu in mu odrekamo alkohol do 18 leta??? Otrokom je treba povedati, da ni nobenega debelega moža, ki jih bo obdaroval, če bodo pridni, neobdarovani bodo le, če bodo sami poskrbeli za to in bodo lagali, kradli in izsiljevali, ker samo tako bodo prišli do materialnega viška, ki vodi v popolno in edino pravo veselje.
Torej – edino pravo veselje, ki nam ga nudi december, je tistih nekaj prostih dni več, ko boste tako ali tako obkroženi z bližnjimi in edino, kar vam preostane, je, da nase navlečete tisti lažni nasmešek ter se predate litrom alkohola in vsaj poskusite biti prijazni. Pa četudi vam to ne uspe, vas mi razumemo in vam niti malce ne zamerimo.

O svojih mentalnih in psihialnih stanjih se tudi v bodoče posvetujte s spletno stranjo prasnikartoni.wordpress.com.

problemi

Na podstrešju še vedno nič novega. Če bi mogli na kratko povedati, kaj nas tare, bi z lahkim srcem lahko rekli, da čisto nič. Zadevši politično situacijo, ki nas seveda niti malo ne zanima, lahko rečemo le, da bi bilo delo pod Katarino več kot zanimivo …

A posvetimo se drugim, bolj pomembnim zadevam in politično ter gospodarsko obarvane farse pustimo biti. Ste si mogoče že kdaj želeli nekaj tako močno in bili v danem trenutku pripravljeni storiti vse za to, da bi tisto pristalo v vaših rokah? V zadani cilj ste tako vložili vse vaše moči in storili nemogoče, a vas je na koncu tisto tako razočaralo, da niste mogli kaj, ker ste bili tako razočarani! Da ne ovinkarimo – zadnjič smo podstrešniki po dolgem času odšli v Ljubljano, kajti zaželeli smo si ekspedicije po ulicah naše prestolnice. Ker seveda ne moremo brez arcnij, smo se pri našem ”elite dilerju” malce zadolžili in si privoščili nekaj tablet, praškov in pa seveda par kartončkov … To, da smo z dilerjem imeli probleme – ne samo po telefonu, ampak tudi potem, ko naj bi bili že namenjeni in je bila predaja samo še stvar protokola, ne bomo niti omenjali. Edino, kar nas živcira v zadnjem času, so dilerji! Najhuje je, da vedno, ko jih nekako dobiš na zvezo in ko misliš, da je problem že rešen in da bo treba le potrpeti samo še tisto uro, uro pa pol, dokler ne pride Mile z bonboni iz Škofje Loke ali Izudin iz Kamnika s praški, vedno nekaj pride vmes in vedno postane situacija napeta in nekaj podstrešnikov že gleda z belim izpod očesa ter neprestano stiska redial na telefonu in probava rešiti nemogoče. Seveda gresta mimo vedno dve ali tri ure preveč, preden naveze končno prinesejo želeno in med tem časom nam denar, namenjen za arcnije, zmanjka – in kaj nastane? Konflikt, seveda. Zakaj bi nekdo plačeval za tako uboge storitve – kot prvo čaka, kot ne vem kaj, potem dobi beden produkt in na koncu prodajalec, v tem primeru lifraš droge, za svoje bedne storitve ne more dati niti malo popusta – a moral bi ga dati vsaj 30 odstotkov, najmanj!!! Ker seveda ne obstaja neko telo zaščite za nas kupce, kot bi lahko bila recimo zveza potrošnikov drog (ali nekaj podobnega), si moramo sami izboriti pravico in ne smemo pustiti dihati dilerjem. Moramo jih privajati na konkurenčnost oziroma na to, da delajo na področju kakovosti storitev do uporabnikov! Sami smo seveda bili že ničkolikokrat postavljeni v situacijo, ko smo jim morali obrazložiti, kako se stvari streže in kaj je pač nesprejemljivo. Naš najboljši nasvet pri vsem je, da si najdete takega, ki je na horsu ali na čem podobnem, katerega zavedanje realnosti močno peša ter posledično seveda tudi njegova zmožnost uspešnega poslovanja z dobičkom … Tako boste vedno vi na boljšem, le morate dilerju vliti malce strahu in nezaupanja ter možnosti, da mu kaj naredite – sam se bo ustrašil, da gre lahko njegovo lagodno življenje po gobe in vam ustregel, tako količinsko kt tudi cenovno.

Kar pa zadeva preprodaje s šibkejšimi drogami, kot so trava, gobe in podobne – vedno kupujte od poznanega in nikoli od tistih, ki imajo značilen L te so vedno nagnjeni k denarju. Tem je za vaše ugodje malo mar, zatorej se takih pazite in izogibajte!

Za več vprašanj zadevši to in ono nas kontaktirajte …

B…o

Na podstrešje je priromalo že malo morje pošte z vseh koncev medmrežja. Prejeli smo že nešteto pohval, priznanj, takšnih in drugačnih povabil ter seveda tudi nekaj – ampak res malo! – graj. Vse te so bile večinoma s strani ljudi, ki ne prenesejo konstruktivne kritike ali pa onih, ki preprosto ne vedo, da so nekatere stvari njihovi stopnji dojemanja nedosegljive …

Podstrešniki seveda spoštujemo in sprejemamo kritike, ali seveda le, ako so te utemeljene in niso samo zanikanje nekaterih dejstev, ki so vsem več kot dobro znana. Vsem takim in podobnim sporočamo, da naj svoja prepričanja in neumnosti zadržijo zase, se pravi, da če nimajo v realnem življenju nikogar, ki jih posluša naj, si nabavijo psa, papigo ali pa mačka ter ga poimenujejo po materinem imenu, ter se nad njim znašajo kot vedo in znajo. Odličen način za manjšanje frustracij pridobljenih v letih, preden ste si sami brisali nos in zadnjico. Da nam gredo taki ljudje pošteno na živce, ne bomo ponavljali – vsem takim ali podobnim lahko z zagotovostjo povemo, da so si sami krivi, če so debeli ali če imajo motenjske težave in za njih ne jedo tablet.

Kot ste lahko že videli, sama beseda teče o prav tistih ljudeh, ki nimajo svojega življenja. To so taki ljudje, ki nikakor niso zadovoljni – ne s kožo, ki jo imajo na sebi, kakor tudi ne z zobmi ali pa s podplati, po katerih hodijo. Ker ne poznajo veselja, radosti in pojma besede ”uživanje”, se spravljajo na druge in jih obremenjujejo s svojimi peripetijami, ki se seveda normalnemu človeku ne zdijo niti omembe vredne. Se še vedno sprašujete, kdo je to? Sigurno ste v šoli ali službi imeli nekoga, ki se je vedno prikazal, ko je bilo najmanj potrebno ali, ki ga določeni ljudje niso marali, pa se je vseeno rinil mednje. No, če ste imeli nekoga takega, veste, o čem govorimo – če pa ne veste ste vi eden izmed tistih, ki se je sam vabil na zabave in na smotke trav med glavnim odmorom. Ljudje takega kalibra celo življenje ostanejo taki, le ljudje, ki jim težijo, se menjajo – najsi bo to na delovnem mestu ali pa je vaš sosed tak, bognedaj celo brat ali sestra (s takimi je treba najbolj sočustvovati!).

Ker imate seveda vsakodnevna srečanja in kontakte s takimi ljudmi, je treba na grobo začrtati ločnico med dovoljenim in nedovoljenim, pri tem pa vam lahko svetujemo več načinov, kako odstraniti ali pa začasno umiriti tako osebo:

- Direktno ali fizično prepričevanje ( pride v poštev največkrat, če je taka oseba vaš brat ali sestra, pošteno jo zvežite ter premlatite z milom v brisači, medtem ko ona oziroma one spi. Če vam bo grozil/a s prijavo policiji, stvar ponovite, ali pa ji/mu za povrh zažgite še nekaj oblačil, da naredite vtis, da ste še bolj moteni kot on/a.

- Psihološka vojna (največkrat pride v poštev v službi, šoli ali pri popoldanskih aktivnostih, če ste že poizkusili z ignoriranjem in podobnimi manj uspešnimi metodami, je čas, da začnete z prikritimi grožnjami, lažmi o vaših preteklih kriminalnih dejanjih in obsedenostjo z nasiljem ter kaznovanjem vam neljubih oseb; če se še to ne obnese, posezite po direktnem prepričevanju).

- Prikrito nadlegovanje in ustrahovanje (je najbolj zabaven način in pride v poštev pri sosedih in priženjenih družinskih članih. Največkrat je zadosti oskrunitev avtomobila, stanovanjskega objekta ali kakršnakoli oblika preproste pizdarije, ki je lahko zažig, uničenje, posprejanje ali oskrunitev z fekalijami nekega – osebi, ki jo želite odstraniti – ljubega predmeta. Seveda je pomembno, da vas ne prepoznajo ali najdejo, če pa že, se ponovno lahko vrnete k direktnemu prepričevanju – a imejte v mislih, da so tu zakoni in da če boste imeli na vaši strani očividce, vam ne morejo nič.

Če imate torej težave s takimi ljudmi, se jih čimprej rešite in ne pozabite, da bo vaše življenje trikrat lepše, njihovo je pa tako ali tako nepomembno.

Berite nas tudi naslednjič ko bomo besedo ali dve namenili kurbam in njim podobnim.

spremembe in omembe

Dragi čitalci, drage čitalke!

Teden je ponovno naokoli in koliko stvari je ponovno na umu podstrešnikov, ki jih želijo deliti z vami.

Največja novica, ki vam jo moramo omeniti, je ta, da smo dobili povabilo na radio, dragi naši – na radio! In to ne slovenski, temveč tuji radio. Kateri je, naj ta trenutek ostane še skrivnost, saj so pogajanja še vedno v teku in vam podrobnosti še ne moremo zaupati. Kot izgleda, je beseda o naši zagnanosti, resnicoljubnosti in ljubezni do laži pripotovala daleč, to smo nekako kar pričakovali, saj v našo sposobnost niti malo ne dvomimo, a o vsemu več v prihodnjih dneh …

Rajši se dotaknimo perečih eventualnih tem, ki nam na podstrešju ne pustijo spati. Tega, da je naš pheljubi Kahl izigran na celi črti in da mu phasci niso ugodili pri uresničitvi njegovih deških sanj, ne bomo sploh omenjali, saj smo še vedno zelo razočarani in nam je resnično žal zanj. Od drugih politično obarvanih novic nas nič posebej ne zanima – le to, da še vedno ne vemo, kaj se dogaja z našo Katarino, ki zadnje čase zgleda zelo razočarano in nezadovoljno. Draga Katarina – za tvoje zadovoljstvo smo ti vedno na voljo!

Moramo pa vam posebej povedati, da smo izredno veseli letnega časa, ki nam na veliko nudi sadove narave – pri tem seveda ne mislimo ne na grozdje in ne na kostanj ali karkoli drugega nepotrebnega. V zadnjem mesecu smo tako lahko poizkusili nemalo različnih vzgojenih sort hudičevega zelišča. Od amatersko do profesionalno z ljubeznijo vzgojenih rastlin, ki nam vsakodnevno rišejo nasmeh na ustnicah. Ker se zadnje čase to pogosto dogaja, nam ne zamerite naše slabše besedne in vsebinske podkovanosti; pa kaj, kot da nam bi bilo mar.

Vsekakor nam lahko zamerite, kajti če bi vi bili v takem položaju, kot mi, bi vam bilo vseeno – tako za bralce kot tudi za urednike in druge nepomembneže, nam je važen samo denar in medijska odmevnost, najsi bo ta dobra ali slaba. Kar pa se vsebine tiče, so nam oča pravili, da tako ali tako neumnosti in laži vedno bolj daleč prilezejo, zato se bomo sami tega držali kot pijanec flaše, kakor pravi znani osrednje-slovenski pregovor.

In tako ujeti med zapravljanjem neverjetnih zaslužkov in kajenjem letošnjih sadov preživljamo dneve na podstrešju in komaj čakamo, da se prične veseli december, ko bomo imeli najboljši izgovor za celomesečno predajanje alkoholu in seveda drugim, skoraj še bolj obveznim stvarem. Zanima pa nas tudi, kaj neki je s to slovensko mladino in njihovim okusom za plesno glasbo?! Zakaj vedno, ko nek omembe nevreden tuj vrtilec vinilk pride v Gaviolo, raja navali kot osel na med??? Kaj današnja mladina res več ne ve, kje je ločnica med kvaliteto in ostalim? In za sranje so se pripravljeni tudi zadušiti ali pa vsaj pohoditi do smrti …

Nekatere stvari bodo res ostale vedno neraziskane, kot tudi to, ali res Saška Lendero sama piše pesmi, ali pa je za njo ena večjih in boljših ekip tekstopiscev?!?!

No, razplete teh in mnogih drugih zgodb boste vedno našli na prasnikartoni.wordpress.com …

nacht leben đenerali 1.

Podstrešniki resda večino časa preživimo na nam ljubem podstrešju, a to še ne pomeni, da nam ni mar za nočno življenje, kakršnega premore naša prestolnica Ljubljana. Naj bo klasična polivka ali pa noč, ko se poje vse, kar je v žepih – vedno se najde kakšen pajzl ali klet, in ni lepšega, kakor otipavati sladka mladoletna dekleta in mižanje ter igra ‘Kaj teb ni jasn, jez ne vem, kje sm, kva težiš, dej spel se!” Pač, zabavne reči, ki nam podstrešnikom še kako polepšajo noč, ko pač pretiravamo, a se imamo zaradi tega toliko bolje.

Ljubljana kot nočna prestolnica vsekakor ne slovi, a naj vas ne zavede, da ničesar ni, kjer bi lahko sami ali pa v družbi presedeli ob raznih alkoholnih pijačah dolgo v noč, se pravi – do jutra. Prvo kar je pomembno, preden izberete lokacijo, kamor se greste zabavat, je ura in količina alkohola, ki na vas vpliva. Vsi vemo, da je malo mest, kjer smo lahko trezne glave, da nas ne moti okolica in da nam ljudje, posedeni nasproti, ne gredo pošteno na živce. Po več izpitih kozarcih, ko je naš gnev že malce omehčan, pride na vrsto druga faza, tista, ko pričnemo oprezati za brhkimi deklicami z namenom, da si malce spočijemo oči. Ker je kmalu ura preko dvanajste, spili pa ste okoli šest ta velikih/sedem takratkih s sokom in pokadili okoli tri, štiri smotke domačice ali skanka na puf, se vsaj nam kmalu zahoče po kaki tableti ali pa črti, saj veste, te stvari ki so dandanes in, pa te fore …

Sedaj pa nastopi največja težava – izbira lokacije, kjer boste preživeli, žurajoč do jutra …

Če se vam zahoče balkanska muzika in vam pogled na južne sestre, beri: ‘čaplje’ ustreza, vam ne uide en pub, dvanajstka ali pa venera, kjer se lahko zibljete na šankih in mizah ob melosih čipozne muzike z najlažjimi besedili ter upate na kako prosto črnolaso ogromno zadnjično čapljo … Odpelješ jo domov, še preden te kakšni čudni modeli na wcju zasačijo s prevelikim pekom, ti ga sunejo in te še fino prebrcajo.

Če ste ljubitelj alternativnih scen in radi poslušate razne zvokove kanalizacije, ali pa neumorno žaganje, morebiti celo hipursko javkanje, so Metelkova, k štirka in orto prava izbira za vas. A tu je že vidna mlajša generacija, o kateri bo govora malce kasneje. Tu lahko poslušate raznolike zvoke, odvisno od večera, zatorej ne verjemite vsakemu, ki vam reče ‘progresiv’ ali pa nek ‘london underground’. Vse je sranje in če želite preživeti ‘’sceno” brez glavobola, se nikar ne bremzajte pri pitju, jedenju in vdihovanju. Izbira mladenk je odvisna od tematike, a vedno se najde kaj, sploh za tiste, ki so brez kakršnihkoli zadržkov.

Poznamo seveda še ‘hohštaplersko scena, kot so Baksus, razni lokalčki po centru, Ultra in ostalo, kjer lahko vidite razno samooklicano smetano in mladoletnice, ki ne vedo, kaj bi same s sabo. To je odlično mesto za moške 27+, ki nimajo življenja in si iščejo babe med mladoletnicami, ki jim oče od nekdaj ni znal kazati ljubezni. To sceno odsvetujemo, razen če ste v tisti skupini 27+ brez vsega, ki bi jo lahko poimenovali kar pedofili.

Nenazadnje pa je tu še zlo, ki se mu, upam da, vsi probamo izogniti – a kaj, ko smo že prevečkrat spili mnogo in pristali v KMŠ-ju, kjer smo se streznili okoli 5 in 25 zjutraj, ko smo stopili iz kleti ter prvič zagledali bajso iz koroške na svetlobi, ko je razodela od mozoljev razrvan obraz.

Neprijetna situacija, resnično, a vsak med nami jo je že doživel, zatorej, še enkrat vam ponavljamo: ko hodite ven, vse pojesti, vse popiti, to je to.

Ivo, Rajšp Ivo

Naš pheljubi ministh

V času, ko se sestavlja nova politična opcija in se vsi sprašujejo, kakšni so možni scenariji, kdo bo koga, s kom bo Katarina in kaj le se bo zgodilo z upokojenci, je edini, ki se v vsej tej situaciji na ekranih pojavlja z nasmeškom na ustih, naš predragi in nam s podstrešja preljubi obrambni minister Karl Erjavec. To je minister, ki je zmožnejši od vsakega častnika in vojaka slovenske vojske, minister, ki bi resnično sam poskrbel, da prežene vse sovrage s slovenske zemlje.

O Kahlovi zavzetosti in neumornosti smo na podstrešju že govorili, nismo si pa mislili, da se bo z novim političnim vetrom, ki je zavel, ponovno pojavil. Seveda pa naš Kahl pridno unovčuje zmago svoje stranke in glasove upokojencev. Ponovno računa na svoj stolček, ki si ga – kot je videti – želi bolj kot karkoli drugega. Zakaj pa se naš Kahl na vse pretege tako trudi, da nadaljuje s svojim delom z vojački in tankci?!

Je mogoče, da je že od malih nog igral namizne igre, kot je Risk, in mu igranje s figuricami ni bilo več po volji? Ali pa je vse skupaj le posledica tega, da so mu mati branili igrati se s puškami ter se je moral igrati s starejšimi sestricami, ki so ga silile, da se oblači v roza oblekice in mu iz rok jemale vse stvari, ki so vsaj malo spominjale na strelno orožje? Morda ga je dolgo žrlo zamujeno in je po dolgih letih, po vseh šolah, zaposlitvah in pravniških peripetijah naš Kahl prispel na obrambno ministrstvo, kjer se mu je ponovno narisal tisti otroški nasmešek, nasmešek, ki so mu ga vsi bližnji brisali z obraza? Tako je preživel najlepša štiri leta, valjajoč se v blatu, streljajoč z najnovejšimi puškami, oblečen v vojaško oblekico in nasmejan do ušes. Vozil se je z letali, tanki, oklepniki, ladjicami, dirigiral svoje prave male vojne in končno zaživel svoje deške sanje. Sedaj pa se najde nek Borut Pahor, ki misli, da lahko podre sanjski svet našemu Karlu. Po vsem, kar je on storil – tako za našo varnost, kakor seveda tudi za naše vrle upokojence? Ob vsej vojni vihri, ki jo je mogel preživeti, je naš Kahl vedno imel v mislih naše preljube penzioniste, na katerih sedaj stoji usoda nove ”ablasti in making”.

Kahl se je tako že pojavil na ekranih z malce užaljenim izrazom in babice doma so videle, da nekaj ni prav in da njihov angel varuh v Patriji ni zadovoljen s stanjem, kar ne pomeni nič dobrega za sive panterje in njihove ’saporterje’.

Na podstrešju nam je za penzionerje vseeno, če po pravici povemo, jih malce ignoriramo, saj od njih ni nič pametnega, le konstantno pritoževanje nad dimom, ki se vali iz našega brloga.

A za našega ministra nam pa res ni vseeno – in to sedaj, ko dobimo nove oklepnike, ki se jih veseli že zadnje dve leti in ko dobimo novo bojno ladjo, kjer bo lahko preživljal štiri poletja in se s kapitanom prisrčno kregal za krmilo, ko se bodo v krogu vrteli po Piranskem zalivu. Mi bi jih resnično radi gledali z Belega križa z močnim daljnogledom v roki! Prosimo vas, ne vzemite nam tega veselja!

Dragi Kahl – radi te imamo, ko si tako prisrčno nasmejan, s polavtomatsko puško v roki!

Ivo, Rajšp Ivo

Jara jara

Prah zadevši volitev, zmagovalcev, poražencev in izdajalcev se je končno skoraj polegel. Čeprav naša bivša ablast še vedno poskuša praskati, jadikovati in se na vse pretege trudi, da bi ostala na svojem stolu, lahko njeni prvaki končno že priznajo poraz in enkrat za vselej nehajo s svojimi podmuklim, da ne rečemo kar najstniškim obnašanjem.

No, vse kolobocije in laži na stran na podstrešju moramo priznati, da smo kar uživali, ko smo videli naše vrle može kako resnično užaljeni in razočarani so nad nami, posebej pa nad Ljubljano, ki naj bi se tako grdo spravila nad njih. Sporočamo jim, da sočustvujemo z njimi in, da nam je kar malce žal, da so sploh dobili kakšen glas, ker so tako mislili, da imajo možnost. Na glasove iz tujine, ki naj bi jih poslali tisti napol pismeni izseljenci pa naj kar računajo, kdo pri nas sploh razume, ali hoče razumeti argentinsko?!

Mi, na podstrešju, pa bi radi Vašo pozornost preusmerili na pereče probleme in tako izpostavili več vprašanj in tegob, ki nam nekako ne pustijo spati in, ki se v vsej meri zadevajo vseh nas. Pa naj jih kar nanizamo lepo po vrsti:

- Kdaj in kako se bo naša preljuba Katarina Kresal začela oblačiti bolj drzno in nagajivo, se pravi primerno?!

- Kdaj se bo liberalnost nove opcije začela kazati v vsakdanu, sploh glede mehkih in trdih drog in njihovega statusa v ”kriminalnem” pogledu?! Nekaj za lastno uporabo nam, pa ja morajo pustiti!

- Ali bodo ceste sedaj resnično vozne in varne?

- Ali je zaposlitev žensk med vrste policajev resnično smotrna, ali ne bi bilo bolje, da bi ženske prevzele redarstvo in poklic policajev pustile tistim, ki mogoče celo imajo avtoriteto?

- Kdaj se bodo začele spuščati trošarine tako za tobak, alkohol, kot tudi za nafto?!

Na vsa ta vprašanja nas ne zanimajo odgovori, še posebej ne tak kot nam, ga je podajal naš bivši ablastnik temveč dejanja! Vi ste tisti, ki imate šole, ki razpolagate s sredstvi in z delovno močjo zatorej vam z zaupanjem zaenkrat naslavljamo naše prošnje in vam jih v prihodnje še bomo, na vas pa je, da izpolnite vse naše potrebe in se pri tem smejite!

Le s takim odnosom, bomo lahko živeli v simbiozi, kajti če ne se bomo počasi začeli organizirati in nas bo vedno če kot vas… Saj veste kaj so včasih delali, ponekod po svetu še danes to delajo z lopovi, lažnivci, posiljevalci in goljufi! Da vidimo če vam bo še vedno tako lahko lagati, če boste brez ene roke ali če vas bo narod dal prebičati! Zatorej poslušajte nas in ne postavljajte nam vprašanj, temveč naredite tisto kar vam je rečeno!

Ne sprašujte se kaj lahko storite za državo, vprašajte kaj lahko naredite zase!

Ivo, Rajšp Ivo

Kdo je kurba, kdo bloger?!

O raznih zaslužkih preko blogov je bilo na širnem slovenskem
medmrežju med blogerji že večkrat govora. Tudi samo podstrešje je, kot sami
veste, dobilo ekskluzivno ponudbo, da svoje misli in mnenja o tem in marsičem
strne v tedenski prispevek ter je zato več kot mastno plačano. Vse fino in prav,
bi lahko rekli, a kaj, ko imamo tudi tiste, katerih žepi so prazni, kar jih
posledično spravi v situacijo ”fovšije”. S tem mislimo tisto, ko ima vaš
sosed ženo z večjimi joški, boljšim avtomobilom in večjim kaminom in mu zato na
vrt spuščate vašega hišnega ljubljenčka ter vas pobira od smeha, ko on tam
opravlja potrebo.

No, taka zavist je doletela enega, ki naj bi se imel za samooklicanega blogologa,

kaj je to ne vemo, mislimo pa, da je to nekdo, ki svoj
prosti čas v preveliki meri posveča nesmiselnemu izražanju mnenj po medmrežju.
Kvalitetno preživljanje časa pa tako, kajne?!

Našemu blogologu pa vse skupaj ne da miru in zato se odloči,
da naniza vse dogodke zadevši gromozanskih firm v sodelovanju z blogerji (za
ogromne zneske seveda), in pod fakte zapiše skrajno resen in težak stavek:
”Ali veste, da so skoraj vsi izbrani blogerji med seboj poslovno oziroma
družbeno povezani?”

Ta stavek podstrešju ni dal miru! Več dni smo tuhtali, kako
daleč in globoko gre res vsa ta stvar in kdo vse je vpleten v to enostransko
namišljeno parado, ki se tako grdo igra z običajnimi blogerji in daje nam eliti
možnost, da brezskrbno živimo na plečih ubogih in revnih. Po temeljitem
pregledu, klikanju, branju in dolgočasenju med nepomembnimi vrsticami smo
ugotovili sledeče:

- Blogerji bi se radi prodali, če je v igri denar (ali
kakršnekoli druge materialne dobrine).

- Kliki kot plačilo ne štejejo!

- Elitizem obstaja in vsem pač ne more uspeti.

- Če imate joške, vam je sigurno lažje in pot do uspeha
je krajša.

To so nekako torej pravila, ki veljajo in katerih se držimo
kot pijanec plota, seveda pa nas ovira to, da nimamo jošk in zategadelj tudi ne
moremo kar tako do vseh teh dobrin, ki jih superzvezdniki imajo. Pa ni, da se
pritožujemo, medtem ko vse lahko berejo na računalih, smo mi eni redkih, s
katerimi si lahko obrišete *nekaj* ali pa v nas zavijete solato z vrta ali kako
drugo povrtnino. Če vprašate nas, kdo je kurba, vam lahko povemo samo to, da bi
mi bili še večja!

Če ni fovšije, je baje za vse zadost!

Resnični ljudje z resničnimi problemi

O, narod

Na podstrešju se je zadnje čase veliko govorilo o nepomembnih dogodkih, stvareh in osebah zadevši volitev in podobnih pripetij. Vse to je seveda šikaniranje iz strani uredništva, a naj vam zagotovimo, da smo dobro in slabo pisali o nekaterih in onih izključno iz enega in edinega razloga, ki se mu reče finančno nadomestilo. Sedaj, ko lahko končno spet za nekaj časa pozabimo, kdo je kradel in kdo pogoltnil, se posvetimo drugim, življenju bolj pomembnim vprašanjem in zagonetkam.

Ker imamo na podstrešju vedno odprte oči in ker smo skoraj edini, ki zagotovo vemo, kje je začetek in kje je konec interneta, potemtakem nam vsak – pa naj si bo še tako droben doprinos svetovni omreži – ne ostane skrit. Še posebej kakšen klic v sili povprečnega pisca blogov, ki očitno ne zna rokovati s prepovedanimi substancami.

V zapisu ”amaterski drogeraši”, anonimen avtor razlaga situacijo, v kateri je zaužil preveč praška, ki sliši na ime kokain. Več kot očitno je razbrati, da ni zaužil kokaina samega, temveč da je pred, med in po uživanju dotične droge popil recimo nekaj piv, kakšno fino žganico pomešal z brezalkoholno osvežilno pijačo in pri vsem tem skadil toliko trave, da bi ga na običajen večer že zdavnaj položila na kavč, kjer bi se s prijetnimi krči v glavi in posušeno slino okoli ust zbudil dosti prepozno, da bi v miru odšel v službo ob tisti zgodnji jutranji uri. Torej, kombinacija zaužitega je našega ”amaterja” pospremila v čuden svet čutnih doživetij, kjer je telo tuje in kjer je lahko vsak nerazločen zvok ali obris zgodba, ki traja cele večnosti in večno. Da vam kar najbolje ponazorimo, kaj se je dogajalo v piščevi glavi, si preberite naslednji odlomek:

”Okice so ti velike, srček utripa 250 na uro, kaj je to spanje, se sprašuješ … Utrujen si, podoben zombiju, ki se sprehaja ob polni luni. Zbereš moči in se kljub vsemu spraviš v kinderpetl (tujska arhaična beseda za posteljo). Ulegel bi se na bok, pa te je strah, da bi srček razfukalo, zato se zlekneš na hrbet. Nič ni bolje. Srček dela tika-taka. Mižiš, rad bi spal, pa ne moreš. V mislih se poslavljaš. Posloviš se od mame, brata, svoje najdražje. Vedno si je želel umreti med izlitrenjem, končal pa bo kot džanki.”

Po celotnem koktejlu finih derivatov je našega junaka pošteno zakuhalo in situacija mu je sčasoma velela, da naj se posluži postelje. Šele takrat pa je prišlo vse gorje, ki se tako je dolgo kopičilo v njemu – na plan. Premik na bok se kar naenkrat zdi delo nekaj civilizacij in srce dela kot 12 lokomotiv vkup. Kmalu zatem se začneš poslavljati, saj se ti zdi, da naslednjih 10 minut ne boš več preživel. Spominjaš se vseh lepih trenutkov, ki si jih preživel kot trezen. Izrečeš si tisto, kar si lahko samo v takem stanju: ”Kaj bi dal, da sem trezen!” Stvar, ki se je tako krčevito braniš in proti kateri delaš skoraj vsako minuto prostega časa, postane tvoja največja neuresničena želja. Seveda so tu še neke postranske sakralne želje in kesanje, kajti počutje je še vedno tako, da je vsaka minuta zadnja.

Torej – radi bi vam na hitro predstavili več metod kako se lahko ognete takim situacijam in hkrati zaužijete še več vsega z boljšim rezultatom.

Ključno pred takšno ali kakršnokoli eskapado je seveda, da je nekako preskrbljeno, da ste vsaj v tistem dnevu pojedli nekaj 100 gramov masti, ki je vir še kako potrebne energije. Če pijete alkohol, pred njega zaužitjem spijte kak deci kakršnegakoli jedilnega olja ”za film” v želodcu ( industrijskega ne priporočamo). Tako bo alkohol v primerjavi z drugimi substancami manjše zlo in nanj ni treba usmerjati prevelikih skrbi. Kar zadevši pa ostale substance, smo na podstrešju enotnega mišljenja, da s trdim preizkušanjem in konstantnim uživanjem le teh lahko dosežete neko drugačno raven, kjer nikoli več ne boste mogli zaužiti in si privoščiti toliko robe, ki bi vas spravila na kant, da bi si zaželeli treznega stanja. Seveda pa morate vedeti, da naj bo kokain bele in ne rdeče-zelene barve, ter da ekstaziji niso kocke, velike kot pest, ki jih grizemo.

Navsezadnje pa ja ne smete povleči in pojesti vsega, kar je na mizi, če že v žepu nimate kakšnega zdravila (pomirjevala), ki vas bo spravil na realna tla in boste lahko – ne glede na zadeve v vas – normalni za sedenje pred računalom ali televizorjem.

Dragi občani – adijo, lepi dnevi.