Mikrozvezda #1 – Chef
Odločitev, da se iz blogerske anonimnosti končno prikažemo in usekamo kot strela z jasnega na fronto, kjer ni odpuščanja, milosti in prizanesljivosti, je bila težka. Resnično težka! A človek, pa najsi bo še tako zelo umirjen in zadržan, si res ne more kaj, da ne bi participiral v teh zanimivih debatah podkrepljenih z dejstvi, kjer vsakdo spoštuje mnenje stanovskih kolegov, kjer vsakdo stoji za svojim vzdevkom svojimi trditvami in kjer vsi mislijo kot eno. To nam je všeč. Tudi mi bi bili radi del tega gibanja. Menimo namreč, da lahko s svojim angažmajem damo dober doprinos elitni skupnosti, blogerski skupnosti!
Pa bodi dovolj sentimentalnosti. Te je povsod dosti.
Opozorili bi radi na nekatere cvetke, ki jih je moč zaslediti tu pa tam za kakšnim vogalom blogosfere. “Kako za vogalom?” se verjetno sprašujete? “Blogosfera je namreč okrogla” pravite. Tudi nas to bega, a nič ne dé.
Prvi, ki je poleg gospe Dajane, gospodične Simone in še marsikoga, definitivno vreden omembe je bloger Chef ali “Nergač” kot se imenuje sam. Pri njemu je na prvem mestu seveda potrebno omeniti njegovo “kul in čil” pojavo. Ta človeka kar prevzame. Te iskrive modre oči, slušalke v ušesih in visoko čelo, malo da ne celo rahla pleša, ki zeva z njegovega prisrčnega obraza so atributi, ki jih ne gre prezreti. Zagotovo se sleherna mladenka kar naježi in zadrhti ob pogledu na tako simpatično bitje, ki nas dnevno razveseljuje z odličnimi zapisi v katerih je moč prebrati polno zanimivih kolesarskih dogodivščin in ostalega teženja. Pohvalno!
Takih bojda ne delajo več.
Še najbolj pa smo ga občudovali na Vestinem intervjuju, kjer je v tistih pičlih nekaj minutah povedal toliko zanimiv stvari o sebi, da smo ga še bolj vzljubili. Prav zato mu je pripadla čast biti naša prva mikrozvezda s podstrešja.
Zatorej dragi kolega Chef, če se smemo tako izraziti, le tako naprej.
Radi te imamo… zaklenjenega v pozemnem rovu sredi kočevskega gozda, kjer ni niti pokritosti z GPRS signalom oziroma drugih komunikacijskih sredstev.
Toni, Prašni Kartoni
Nisem vedela, da je blogosfera fotosešn in je seciranje vizualnih atributov neskončno verodostojnega in relevantnega pomena pri obravnavi blogerjev. Čudi me, da ti, ki zate slišim prvič, ko si me že ravno pingal, nimaš vsaj deset svojih prelestno čudovitih fotk na blogu, s katerimi šarmiraš butalce in postajaš top on top, ker si tako brezmejno privlačen. Ma niti zapisov nimaš. Samo nesrečno zaljubljen si v chefa in mu posvečaš ena takle spomenik, al’ kaj? Hvala še za omembo in link moje malenkosti.
Nič narobe, če ti chefovo, moje, Dajanino ali katero koli pisanje ni po okusu. Tvoj problem. Bi me pa zanimalo kakšno omembe vredno konkurenco ti prezentiraš, a niti blogorole ne zasledim, da bi si ustvarila sliko, kam sega tvoj nivo.
Sam si omenil pičlih nekaj minut, ki jih je imel na voljo chef kot večina ostalih. Naj te spomnih, da so bila v teh pičlih minutah zastavljena vprašanja, ki si jih nihče ni postavljal sam, da bi lahko kaj zanimivega povedal o sebi, tudi če obstaja. Se ti ne zdi torej, da se kurčiš nad nepravim naslovom???
Nasvet: Zaruži s svojim blogom in nam pokaži, kako se to dela!
Oh, pa še kako se poznava spoštovana Simona. Nenazadnje si me ravno ti nekoč okužila z gripo, ki si jo tako nesebično “trosila” naokoli, namesto, da bi se, tako kot vsi normalni ljudje, ob bolezni izogibala stikov z ostalimi ljudmi. Verjetno te imam ravno zaradi tega še posebej rad.
In ja, bomo poskušali zaružiti kolikor se le da.
V upanju na ponovno snidenje te prijazno pozdravljam!
Toni, Prašni Kartoni
Sredi noči sem napisal komentar, pa mi ga je izbrisalo ?!?
Kakorkoli, meni je zapis simpatičen! Tudi beseda mikrozvezda mi je všeč. Jaz sem za ta namen uporabljal kvazizvezda, ampak ta termin ima že a priori negativno konotacijo, mikrozvezda pa pač pomeni zvezdo na majhem, obskurnem blogerskem področju.
Z neke vrste satiro seveda tudi ti pripomoreš k ustvarjanju mikrozvezd, tvoj problem je le, da nas bo ta zapis prebralo največ deset. Kar je seveda škoda.
enajst hi,hi
Kva???!!! A celo to? Mamlaz! Si to ti? Ne, ne, ne … ali? Okej, zdaj bolj razumem. Tako intimno sva povezana, da me moraš imet rad, magari na svoj žalosten način …
In prav imaš. Odurno neotesani so ljudje, ki pletejo nepozabno zakoreninjene intimne vezi tako, da prenašajo svoje bolezni na njih … hehehehe … Očitno si nasedel name na Bložiču. Ampak sem si rekla, ah, kurc jih gleda, saj me kar naprej nekaj mikastijo, jim bom pa nasula eno fajn darilo za božič, pa naj si me zapomnijo za vse večne čase. Saj veš … tisti srečelov. Očitno je pri nekaterih celo uspelo. Verjetno pri ta najbolj nedolžnih … hehehe … Poglej z druge plati. Po tej izkušnji si pridobil na odpornosti. Zdaj še dolgo ne boš zbolel. Pravzaprav sem te počastila. Moja gripa tudi ni katera koli. Priznaj, da si se okužen od mene počutil nekako bolj plemenito … (ne se posmihat!)
Simona. Tole bo verjetno pomota.
P.S. Ali pa si se zatipkala. Če je temu tako te vabim, da napišeš še enkrat.
[...] na začetku izkoristimo priložnost in povemo, da nam je bilo pri zapisu “Mikrozvezda #1 – Chef” očitano spotikanje ob dotično zvezdniško podobo. V imenu celega podstrešja se na tem [...]
Makrozvezda #1 - Simona Rebolj « PRAŠNI KARTONI AND RAJŠP IVO said this on januar 7, 2008 at 12:07 am |
Slovnica, posebej vejice, ti pa ne gredo najbolje od tipkovnice, kakor vidim. Daleč, o, daleč, sta osnovna in srednja šola.