Resnični ljudje z resničnimi problemi

O, narod

Na podstrešju se je zadnje čase veliko govorilo o nepomembnih dogodkih, stvareh in osebah zadevši volitev in podobnih pripetij. Vse to je seveda šikaniranje iz strani uredništva, a naj vam zagotovimo, da smo dobro in slabo pisali o nekaterih in onih izključno iz enega in edinega razloga, ki se mu reče finančno nadomestilo. Sedaj, ko lahko končno spet za nekaj časa pozabimo, kdo je kradel in kdo pogoltnil, se posvetimo drugim, življenju bolj pomembnim vprašanjem in zagonetkam.

Ker imamo na podstrešju vedno odprte oči in ker smo skoraj edini, ki zagotovo vemo, kje je začetek in kje je konec interneta, potemtakem nam vsak – pa naj si bo še tako droben doprinos svetovni omreži – ne ostane skrit. Še posebej kakšen klic v sili povprečnega pisca blogov, ki očitno ne zna rokovati s prepovedanimi substancami.

V zapisu ”amaterski drogeraši”, anonimen avtor razlaga situacijo, v kateri je zaužil preveč praška, ki sliši na ime kokain. Več kot očitno je razbrati, da ni zaužil kokaina samega, temveč da je pred, med in po uživanju dotične droge popil recimo nekaj piv, kakšno fino žganico pomešal z brezalkoholno osvežilno pijačo in pri vsem tem skadil toliko trave, da bi ga na običajen večer že zdavnaj položila na kavč, kjer bi se s prijetnimi krči v glavi in posušeno slino okoli ust zbudil dosti prepozno, da bi v miru odšel v službo ob tisti zgodnji jutranji uri. Torej, kombinacija zaužitega je našega ”amaterja” pospremila v čuden svet čutnih doživetij, kjer je telo tuje in kjer je lahko vsak nerazločen zvok ali obris zgodba, ki traja cele večnosti in večno. Da vam kar najbolje ponazorimo, kaj se je dogajalo v piščevi glavi, si preberite naslednji odlomek:

”Okice so ti velike, srček utripa 250 na uro, kaj je to spanje, se sprašuješ … Utrujen si, podoben zombiju, ki se sprehaja ob polni luni. Zbereš moči in se kljub vsemu spraviš v kinderpetl (tujska arhaična beseda za posteljo). Ulegel bi se na bok, pa te je strah, da bi srček razfukalo, zato se zlekneš na hrbet. Nič ni bolje. Srček dela tika-taka. Mižiš, rad bi spal, pa ne moreš. V mislih se poslavljaš. Posloviš se od mame, brata, svoje najdražje. Vedno si je želel umreti med izlitrenjem, končal pa bo kot džanki.”

Po celotnem koktejlu finih derivatov je našega junaka pošteno zakuhalo in situacija mu je sčasoma velela, da naj se posluži postelje. Šele takrat pa je prišlo vse gorje, ki se tako je dolgo kopičilo v njemu – na plan. Premik na bok se kar naenkrat zdi delo nekaj civilizacij in srce dela kot 12 lokomotiv vkup. Kmalu zatem se začneš poslavljati, saj se ti zdi, da naslednjih 10 minut ne boš več preživel. Spominjaš se vseh lepih trenutkov, ki si jih preživel kot trezen. Izrečeš si tisto, kar si lahko samo v takem stanju: ”Kaj bi dal, da sem trezen!” Stvar, ki se je tako krčevito braniš in proti kateri delaš skoraj vsako minuto prostega časa, postane tvoja največja neuresničena želja. Seveda so tu še neke postranske sakralne želje in kesanje, kajti počutje je še vedno tako, da je vsaka minuta zadnja.

Torej – radi bi vam na hitro predstavili več metod kako se lahko ognete takim situacijam in hkrati zaužijete še več vsega z boljšim rezultatom.

Ključno pred takšno ali kakršnokoli eskapado je seveda, da je nekako preskrbljeno, da ste vsaj v tistem dnevu pojedli nekaj 100 gramov masti, ki je vir še kako potrebne energije. Če pijete alkohol, pred njega zaužitjem spijte kak deci kakršnegakoli jedilnega olja ”za film” v želodcu ( industrijskega ne priporočamo). Tako bo alkohol v primerjavi z drugimi substancami manjše zlo in nanj ni treba usmerjati prevelikih skrbi. Kar zadevši pa ostale substance, smo na podstrešju enotnega mišljenja, da s trdim preizkušanjem in konstantnim uživanjem le teh lahko dosežete neko drugačno raven, kjer nikoli več ne boste mogli zaužiti in si privoščiti toliko robe, ki bi vas spravila na kant, da bi si zaželeli treznega stanja. Seveda pa morate vedeti, da naj bo kokain bele in ne rdeče-zelene barve, ter da ekstaziji niso kocke, velike kot pest, ki jih grizemo.

Navsezadnje pa ja ne smete povleči in pojesti vsega, kar je na mizi, če že v žepu nimate kakšnega zdravila (pomirjevala), ki vas bo spravil na realna tla in boste lahko – ne glede na zadeve v vas – normalni za sedenje pred računalom ali televizorjem.

Dragi občani – adijo, lepi dnevi.

~ od Rajšp Ivo na oktober 9, 2008.