Naš pheljubi ministh
V času, ko se sestavlja nova politična opcija in se vsi sprašujejo, kakšni so možni scenariji, kdo bo koga, s kom bo Katarina in kaj le se bo zgodilo z upokojenci, je edini, ki se v vsej tej situaciji na ekranih pojavlja z nasmeškom na ustih, naš predragi in nam s podstrešja preljubi obrambni minister Karl Erjavec. To je minister, ki je zmožnejši od vsakega častnika in vojaka slovenske vojske, minister, ki bi resnično sam poskrbel, da prežene vse sovrage s slovenske zemlje.
O Kahlovi zavzetosti in neumornosti smo na podstrešju že govorili, nismo si pa mislili, da se bo z novim političnim vetrom, ki je zavel, ponovno pojavil. Seveda pa naš Kahl pridno unovčuje zmago svoje stranke in glasove upokojencev. Ponovno računa na svoj stolček, ki si ga – kot je videti – želi bolj kot karkoli drugega. Zakaj pa se naš Kahl na vse pretege tako trudi, da nadaljuje s svojim delom z vojački in tankci?!
Je mogoče, da je že od malih nog igral namizne igre, kot je Risk, in mu igranje s figuricami ni bilo več po volji? Ali pa je vse skupaj le posledica tega, da so mu mati branili igrati se s puškami ter se je moral igrati s starejšimi sestricami, ki so ga silile, da se oblači v roza oblekice in mu iz rok jemale vse stvari, ki so vsaj malo spominjale na strelno orožje? Morda ga je dolgo žrlo zamujeno in je po dolgih letih, po vseh šolah, zaposlitvah in pravniških peripetijah naš Kahl prispel na obrambno ministrstvo, kjer se mu je ponovno narisal tisti otroški nasmešek, nasmešek, ki so mu ga vsi bližnji brisali z obraza? Tako je preživel najlepša štiri leta, valjajoč se v blatu, streljajoč z najnovejšimi puškami, oblečen v vojaško oblekico in nasmejan do ušes. Vozil se je z letali, tanki, oklepniki, ladjicami, dirigiral svoje prave male vojne in končno zaživel svoje deške sanje. Sedaj pa se najde nek Borut Pahor, ki misli, da lahko podre sanjski svet našemu Karlu. Po vsem, kar je on storil – tako za našo varnost, kakor seveda tudi za naše vrle upokojence? Ob vsej vojni vihri, ki jo je mogel preživeti, je naš Kahl vedno imel v mislih naše preljube penzioniste, na katerih sedaj stoji usoda nove ”ablasti in making”.
Kahl se je tako že pojavil na ekranih z malce užaljenim izrazom in babice doma so videle, da nekaj ni prav in da njihov angel varuh v Patriji ni zadovoljen s stanjem, kar ne pomeni nič dobrega za sive panterje in njihove ’saporterje’.
Na podstrešju nam je za penzionerje vseeno, če po pravici povemo, jih malce ignoriramo, saj od njih ni nič pametnega, le konstantno pritoževanje nad dimom, ki se vali iz našega brloga.
A za našega ministra nam pa res ni vseeno – in to sedaj, ko dobimo nove oklepnike, ki se jih veseli že zadnje dve leti in ko dobimo novo bojno ladjo, kjer bo lahko preživljal štiri poletja in se s kapitanom prisrčno kregal za krmilo, ko se bodo v krogu vrteli po Piranskem zalivu. Mi bi jih resnično radi gledali z Belega križa z močnim daljnogledom v roki! Prosimo vas, ne vzemite nam tega veselja!
Dragi Kahl – radi te imamo, ko si tako prisrčno nasmejan, s polavtomatsko puško v roki!
Ivo, Rajšp Ivo
Leave a Reply